Vrhnje domene so končnice na koncu spletnih naslovov, kot so .com, .si, .org ali novejše možnosti, med katerimi najdemo .shop, .app, .tech in številne druge. Nova vrhnja domena ne nastane preprosto tako, da si nekdo izmisli zanimivo končnico in jo začne prodajati. Za vključitev v globalni domenski sistem je potreben formalni postopek, tehnična priprava in dokazovanje sposobnosti za dolgoročno upravljanje registra.
Pri tem ne govorimo o običajni registraciji domene, temveč o upravljanju celotne domenske končnice. Organizacija, ki pridobi pravico do nove vrhnje domene, postane odgovorna za register ter za pravila, po katerih se bodo pod to končnico registrirala posamezna imena.
Najprej se določi namen nove domenske končnice
Postopek se začne z idejo in jasno opredelitvijo, komu bo nova vrhnja domena namenjena. Nekatere končnice so povezane z dejavnostjo, na primer .shop za trgovine ali .tech za tehnološke projekte, druge pa z blagovno znamko, skupnostjo, mestom ali širšo temo. Prijavitelj mora že na začetku vedeti, kako bo domena uporabljena in po kakšnih pravilih bo omogočal registracije.
Pomembno je tudi vprašanje, ali bo domenska končnica odprta za vse ali omejena na določeno skupino uporabnikov. Pri blagovnih znamkah je lahko registracija namenjena samo podjetju in njegovim projektom, pri splošni tematski domeni pa se imena prodajajo širšemu trgu. Ta odločitev vpliva na poslovni model, tehnične zahteve in pravila, ki jih bo moral prihodnji register izvajati.
Prijavo mora odobriti organizacija ICANN
Nove generične vrhnje domene se uvajajo skozi programe, ki jih vodi organizacija ICANN. Prijavitelj mora v uradnem prijavnem obdobju predložiti obsežno dokumentacijo ter dokazati finančno, tehnično in organizacijsko sposobnost za upravljanje registra. Ne ocenjuje se samo ideja domenske končnice, ampak tudi načrt njenega dolgoročnega in varnega delovanja.
Prijavni postopek je bistveno zahtevnejši od registracije običajne domene in vključuje visoke stroške. Organizacija, ki želi upravljati lastno vrhnjo domeno, mora biti zato pripravljena na dolgoročen projekt in ne samo na enkratno naložbo.
Preveri se podobnost z obstoječimi domenami
Vsaka predlagana končnica ne more avtomatično postati nova vrhnja domena. Preverja se njena podobnost z obstoječimi končnicami in drugimi prijavami, saj bi zelo podobna imena lahko povzročila zmedo med uporabniki. Če se za isto ali skoraj enako domensko končnico prijavi več kandidatov, morajo med seboj rešiti vprašanje, kdo bo pridobil pravico do upravljanja.
V postopku se upoštevajo tudi pravice blagovnih znamk, interesi skupnosti in morebitni ugovori drugih organizacij. Predlagana končnica ne sme ustvarjati nesprejemljive zmede ali posegati v zaščitene pravice brez ustrezne podlage.
Register mora zagotoviti zanesljivo tehnično delovanje
Po uspešni vsebinski in organizacijski presoji mora prijavitelj dokazati, da bo nova vrhnja domena tehnično zanesljiva. Register mora obdelovati podatke o registriranih domenah, upravljati DNS infrastrukturo, sodelovati z registrarji ter vzdrževati sisteme za registracijo, podaljševanje in prenos domen.
Delovanje mora biti stabilno tudi ob velikem številu poizvedb in morebitnih varnostnih napadih. Veliko upravljavcev zato tehnični del prepusti specializiranemu ponudniku registrskih storitev, ki že ima potrebno infrastrukturo in izkušnje. Tudi v tem primeru odgovornost za spoštovanje pravil ostane pri upravljavcu vrhnje domene. Pred vključitvijo v globalni DNS sistem se preveri, ali je okolje pripravljeno za varno in neprekinjeno delovanje.
Šele nato se začne registracija domen za uporabnike
Ko so pogodbe, tehnične zahteve in preverjanja zaključeni, se nova vrhnja domena vključi v korenski DNS sistem. To pomeni, da jo internetna infrastruktura začne prepoznavati enako kot druge veljavne končnice. Upravljavec nato določi časovni načrt, po katerem bodo posamezne domene pod novo končnico postale dostopne zainteresiranim uporabnikom.
Registracije se pogosto začnejo v več fazah. Najprej lahko dobijo prednost imetniki zaščitenih blagovnih znamk, zatem sledijo posebna predregistracijska obdobja in šele nato splošna registracija. Od tega trenutka naprej uporabniki kupujejo posamezna imena pri pooblaščenih registrarjih, medtem ko register v ozadju vodi osrednjo evidenco vseh domen pod novo vrhnjo končnico.